Katalog in naročilnica
 |
Ali je naša osnovna šola v tem trenutku pretirano permisivna?
Zdi se, da je v zadnjih letih oblak permisije, ki se je nesrečno razširil iz ZDA v Evropo in prekril dobršen del slovenskih družin, dodobra udomačil tudi v osnovnih šolah. K temu so na eni strani verjetno prispevale pretirano zaščitniške zahteve posameznih staršev, ki v postavljanju zahtev pred njihove otroke prehitro prepoznajo prehude obremenitve. Na drugi strani k temu zagotovo prispeva predhodna vzgoja otrok, ki se že v prve razrede prikobacajo kot mali narcistični oblački (svet sem jaz, jaz, in še enkrat jaz), ki v vsaki zahtevi učiteljev in šole prepoznajo grožnjo svoji svobodi (zakaj bi delal naloge, če so risanke bolj zabavne) in od staršev glasno pričakujejo (ali kar zahtevajo), da jih zaščitijo pred neznosnimi šolskimi bremeni.
Na drugi strani je treba priznati, da so dobršen del permisivnega prepiha v šole prinesle spremembe v zadnjih petnajstih letih. Zdi se, da se je vzporedno s skrbjo za varstvo otrokovih pravic v šole pomešala predstava, da so visoka pričakovanja in zahteve neprijazna do otrok in kršijo njihove pravice. Vendar se medtem, ko so šole postale »prijazne«, popustljive in nezahtevne, svet okrog nas ni prav nič spremenil v prijaznejšega in manj zahtevnega. Nasprotno, za otroke iz permisivnih družin in permisivnih šol bo vstop v ta resnični svet hud šok.
V resničnem svetu ne bodo imeli toliko življenj kot v računalniških igricah. V resničnem svetu jih bodo ocenjevali takrat in tam, kjer se jim bo zazdelo. Tudi brez vnaprejšnjih napovedi. Tudi dvakrat na dan. V resničnem svetu se jim pomembni preizkusi in izzivi ne bodo vedno napovedali en teden vnaprej; prav tako si bodo težko privoščili neskončno popravnih izpitov za slabo delo. Morda kdaj. Morda kje. Gotovo pa ne vedno in povsod.
Resnični svet je drugačen. Zelo verjetno je celo, da v svetu, v katerega bodo odrasli današnji otroci, z narcističnim svetoboljem in nezmožnostjo soočenja z zahtevnimi izzivi ne bodo prišli daleč niti dosegli dosti. Po drugi strani pa bo takrat že zdavnaj prepozno za kakršne koli spremembe. Otroci, ki imajo zaradi s premisivno vzgojo spodbujenega narcizma danes težave s spremljanjem nejbolj preprostih zahtev v šoli, bodo težko uspešno krmarili svoja življenja in kariere med čermi resničnega sveta.
Šola ne more vplivati na vzgojne strategije v družinah. Včasih jim lahko le pomaga z nevsiljivimi nasveti. Lahko pa seveda (oziroma bi morala) sama oblikuje takšne pristope, v katerih bodo otroci in mladostniki oblikovali ustrezne vedenjske vzorce za enako uspešno soočanje z današnjimi šolskimi zahtevami kot z zahtevami »velikega« življenja v svetu, v katerega odraščajo. To pa seveda pomeni, da se mora šolski sistem soočiti s svojimi trenutnimi »pravili igre« in razmisliti, katera so ustrezna in katera ne; ali nekatere navidez »prijazne« zamisli in pravila v resnici morda niso celo zelo neprijazna do otrok in njihove prihodnosti.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
